Ko se na Kubi poglablja energetska kriza, se dinastija Castro vrača v ospredje

Ruski naftni tanker Anatolij Kolodkin, ki prevaža za 730.000 159-litrskih sodov oz. okoli 98.000 ton surove nafte, je v torek prispel v kubansko pristanišče Matanzas.

Gre za prvo pošiljko nafte na Kubo po skoraj treh mesecih. ZDA namreč blokirajo oskrbo otoka z nafto, potem ko so v začetku januarja ugrabile venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, sicer glavnega zaveznika komunističnega režima v Havani.

Kuba, ki ima skoraj 11 milijonov prebivalcev, po poročanju francoske tiskovne agencije AFP nafte ni uvozila od 9. januarja, ko je Mehika opravila zadnjo dobavo, nato pa po grožnjah ZDA s carinami pošiljke ustavila. Država se zdaj sooča z resnim pomanjkanjem energije in obsežnimi izpadi elektrike. Po navedbah oblasti trenutno proizvede le okoli 40 odstotkov potrebne električne energije, poroča Al Jazeera.

Posledice pa so vidne v vseh sektorjih. Bolnišnice odpovedujejo posege, promet je ohromljen, motena sta distribucija hrane in odvoz odpadkov. Prebivalci poročajo o izpadih elektrike, ki lahko trajajo več kot 24 ur. "ZDA poskušajo kaznovati kubansko vlado ... toda trpijo ljudje," je za Los Angeles Times povedal prebivalec Havane. Humanitarne razmere se medtem še zaostrujejo. BBC poroča o porodnišnicah, kjer se zdravstveno osebje pripravlja na porode med izpadi elektrike, bolnišnice pa so odvisne od omejenih zmogljivosti generatorjev.

Prihod ruske nafte bi lahko tako vsaj začasno omilil krizo. Surovo nafto je namreč mogoče predelati v dizel, bencin, letalsko gorivo in kurilno olje, ki poganja številne kubanske elektrarne. To bi lahko pomagalo stabilizirati omrežje in zmanjšati izpade, je za New York Times dejal Jorge Piñón, strokovnjak za kubanski energetski sistem na univerzi v Teksasu. "To jim kupi čas," je dejal. "Vendar to ni čarobna paličica, ki bi z enim zamahom rešila vse njihove probleme."

Po njegovih ocenah bo trajalo približno tri tedne, da se surova nafta predela, in še en teden, da jo razvozijo po državi. Dizel je namreč za Kubo ključen, saj poganja transport, kmetijstvo in del elektrarn. Zaradi tega je del človekoljubne pomoči obtičal v skladiščih, saj tovornjaki nimajo dizla za distribucijo, kmetije so obstale zaradi neuporabnih traktorjev, nekatere elektrarne pa so zaprte zaradi pomanjkanja goriva.

Piñón za New York Times ocenjuje, da bi lahko država novo pošiljko porabila v manj kot mesecu dni, pri čemer bo del zalog verjetno namenjen strateškim rezervam in varnostnim silam.

Po venezuelskem na vrsti še režim na Kubi

ZDA skušajo s pritiskom na oskrbo z gorivom prisiliti Kubo v politične spremembe in vzpostavitev oblasti, bolj naklonjene Washingtonu, podobno kot po padcu Nicolasa Madura v Venezueli. Ameriški predsednik Donald Trump je že namignil, da bi lahko bila po vojni v Iranu na vrsti tudi Kuba, ameriški zunanji minister Marco Rubio pa je pred kratkim dejal, da država potrebuje novo vodstvo.

Kubanski predsednik Miguel Díaz-Canel je medtem priznal, da njegova vlada vodi tajne pogovore z ameriško administracijo, pri čemer jih usmerja "zgodovinski voditelj revolucije". Ta naziv se nanaša na Raula Castra, ki je med letoma 2008 in 2018 nasledil svojega brata Fidela na čelu države, nato pa se umaknil iz javnosti, da bi utrdil vtis civilnega prenosa oblasti pod Díaz-Canelom, poroča New York Times.

Toda z zaostrovanjem gospodarske in humanitarne krize, ki jo poglablja omejevanje dostopa do nafte in pritisk na dobavitelje, se v ospredje vračajo tudi drugi člani družine Castro. Nekateri sodelujejo v stikih z Washingtonom, drugi nastopajo kot obraz morebitnih reform, med njimi predloga, da bi kubanskim izseljencem dovolili vlaganje v državo. Družina, ki naj bi se umaknila iz politike, se tako znova kaže kot njen osrednji akter.

Medtem ko Washington stopnjuje pritisk za gospodarske spremembe in poziva k odstavitvi Díaz-Canela, se novi rodovi Castrov utrjujejo kot ključni nosilci moči, navaja New York Times. Novi profil družine kaže, da dinastija nikoli ni zares zapustila političnega prizorišča, temveč se je le preoblikovala.

Castrovi oblikujejo kubansko politiko že od revolucije leta 1959, ko sta Fidel in Raul Castro prevzela oblast. Raul Castro kljub umiku ostaja vpliven, zlasti zaradi svoje vloge v vojski in gospodarstvu. Kot dolgoletni obrambni minister je nadzoroval nastanek konglomerata GAESA, ki še danes predstavlja eno ključnih gospodarskih struktur v državi, navaja New York Times.

Vrnitev dinastije Castro

V ospredje pa stopajo tudi mlajši člani družine. Raulov vnuk Raul Guillermo Rodríguez Castro, znan kot Raulito, je bil nekoč del dedkove varnostne ekipe, danes pa po poročanju medijev sodeluje kot posrednik v stikih z ameriškimi predstavniki.

Vidnejšo vlogo znova prevzema tudi Raulov sin Alejandro Castro Espín, brigadni general, ki je zasedal vodilne položaje v kubanskem obveščevalnem aparatu. V preteklosti je že sodeloval v pogajanjih z administracijo Baracka Obame, zdaj pa naj bi bil vključen tudi v stike z Washingtonom.

Pomembnejši postaja tudi Oscar Pérez-Oliva Fraga, pranečak Raula in Fidela Castra ter podpredsednik vlade in minister za zunanjo trgovino in tuje investicije. Ta je po navedbah medijev napovedal eno največjih političnih sprememb po letu 1959, in sicer dovoljenje kubanskim izseljencem za vlaganja v državo, s čimer se uveljavlja kot javni obraz strategije preživetja režima.

S tem je sprožil tudi razprave, ali bi lahko, tako kot Delcy Rodriguez v Venezueli, postal bolj sprejemljiv obraz oblasti za Washington – mlajši notranji akter, ki razume mednarodno poslovno okolje in bi bil pripravljen na določene koncesije. Nekateri analitiki menijo, da mu k temu pomaga tudi dejstvo, da ne nosi priimka Castro, hkrati pa mu družinske vezi omogočajo utrjevanje podpore znotraj sistema, kjer družina še vedno velja za simbol stabilnosti in revolucionarne legitimnosti.

Vloga družine Castro pri ohranjanju režima razkriva eno ključnih protislovij kubanske revolucije: voditelji, ki so obljubljali brezrazredno družbo, so sami postali elita. Tudi njihovi potomci sodijo med najbolj privilegirane, kar še posebej moti številne kubanske izseljence v ZDA, ki si že desetletja prizadevajo za popolno odstranitev Castrov z oblasti in konec komunističnega sistema na otoku.

Toda tisti, ki pričakujejo scenarij, podoben Venezueli, bi lahko bili razočarani. Po pisanju New York Timesa je bila venezuelska politična elita pred padcem Madura razdeljena, medtem ko je kubanska precej bolj enotna, tudi zaradi desetletij čistk in protiobveščevalnih operacij.

"Ni opozicije, ki bi čakala v ozadju," je za časnik opozoril Ricardo Zuniga, nekdanji ameriški uradnik, ki je pomagal pri vzpostavitvi odnosov med Kubo in administracijo nekdanjega predsednika Baracka Obame. Po njegovih besedah bi se lahko režim namesto razpada preoblikoval iz revolucionarne v kapitalistično oligarhijo.